O oglaševanju in evoluciji

Ravno smo do konca prekrižali vse kvadratke lanskega leta in se lotili novega. Še zdaj imam vsega dovolj in sem vsega sit, čisto dobesedno, pa tudi na prav vse druge načine. Tudi tega, da me v decembru še bolj destruktivno in efektivno — ker sem “profesionalno deformiran” — zadevajo vsakovrstna in vseprodorna oglaševalska bodala in trobila. Povsod me zadenejo, neusmiljeno in nesramežljivo. Ne bom našteval, kaj vse vidim in slišim, ker bi samo prilil olja na ogenj.

Potarnam le nad tem, da moram zdaj že na nacionalno-televizijski informativni internetni strani ogled videa plačati s 15-sekundnim neizogibnim trpljenjem ob gledanju oglasa. Še dobro, da lahko izklopim vsaj zvok … No, me pa vsa ta oglaševalska, kaj oglaševalska, reklamna kakofonija, ko pripelje do ekstaze, sune v stanje samoreflektivnega analiziranja vzrokov, posledic, vodil in gonil posla, v katerem sem, resnici na ljubo, prav tako neizogibno prisoten tudi sam.

Je že tako, da oglaševanja skoraj nihče nima čisto zares rad. “Skoraj” v tem primeru pomeni, da moram odšteti vse tiste, ki ga imamo včasih zares radi, ker je med drugim lahko prav zabavno, kreativno in izjemno emocio-budilno. In zraven še vse tiste, ki od njega prav krasno živijo. In vse medije, ki bi se brez njega posušili kot pljunek v puščavi. In še vse te in one … Khm, torej ga imajo morda mnogi zares radi? Ni čisto tako, dejansko se čustveno-erotična stanja človeštva v povezavi z oglaševanjem gibajo v spektru od platonsko-ignorantsko-ambivalentnega do naravnost repulzivnega, izvzemivši petletnike, ki z neizmernim ponosom zdrdrajo mantro “kia največ avta za vaš denar”, ki jo poslušajo spet in spet pred risanko. Jasno, njih možgančki so kot Spuži Kvadratnik, a ne znajo ločiti med pomembnim in škodljivim, ampak bo že čez par let bolje, brez skrbi. Vsi ostali pa … “bi dali par prstov, da bi se tega znebili”. Pa se ne boste.

Oglaševanje ima namreč tako dolgo brado in tako široke korenine, da si ne bom niti drznil brskati po virih, ki bi pokazali, kje se je začelo, a vsekakor že blagovne menjave ne bi bilo, če ne bi neki nesrečni ovcerejec, sit mleka in preznojen od stotih plasti volne, ki jih je navlekel nase, znal taisto volno spretno preimenovati v čisto runsko in merino in angora in kašmir in kaj vem kaj še vse, da jo je le lahko zamenjal za nekaj kilogramov korenja, jabolk in predzgodovinsko verzijo playstationa, čeber mleka pa za pivo, ki mu je učinkovito zbrisalo spomin, kje pride domov k svoji boljši polovici, že preden se je pokvarilo. Je moral kar dobro razstreliti sinapse, da je pogruntal, kako sestaviti integrirano marketinško strategijo, kje zadeti ciljne skupine in katere medije uporabiti. Pozneje je to za marsikoga nedvomno postalo pravi hobi, dokler ni v dvajsetem stoletju postalo čisto resen, multimilijardni in svet vrteči posel.

Potem so prišla zlata petdeseta in šestdeseta, hrošči in limone, resnični Mad Men-i, barve, festivali, mediji in vse se je raztreščilo v prej opisano neznosno hupanje in hrupanje in kričanje in bleščanje in vsega je bilo kmalu preveč. Na žalost radio ni uničil tiska, televizija ni uničila radia, internet ni uničil televizije, vse se je le kopičilo, nabiralo in množilo. In potem se nam je zazdelo, da je prišlo do velikega poka, ko se je vseh tri tisoč ali koliko že oglaševalskih sporočil, ki nas zadenejo vsak dan, stlačenih v izjemen koncentrat, naenkrat razletelo v širino vesolja, odtavalo daleč stran od nas in nas naenkrat pustilo v odrešujoči tišini.

Navadili smo se spregledati. Gledati mimo. Mižati. Ignorirati. Ne videti, ne slišati, ne čutiti. Ne zaznati. Nismo več zid, smo kot obzorje, preko katerega se širi neskončno in nenehno šumenje morja v daljavi. Mrmranje, ki ne potihne, a mu več ne prisluhnemo. Včasih smo oglasnim blokom pobegnili na stranišče, da nas je tam zadel drug oglas iz revije, ki smo jo vzeli s seboj, zdaj lahko buljimo v TV, pa sploh ne vidimo več. Morda bo prihodnost ta skoraj revolucijski preskok evolucije človeštva postavila na kakšen silno eminenten piedestal, danes se ga še ne zavedamo čisto.

Ampak še nečesa se ne zavedamo. Da je taisto oglaševanje (če vso to kolobocijo sporočil, ki zavzema nešteto oblik, zgolj zaradi praktičnosti izražanja stlačim v eno besedo) iz nasilnega, vseprisotnega in povsod vidnega hkrati z našim debelenjem kože, skoraj neopazno zlezlo nekam nazaj. Če je bilo prej predvsem opazno (ker tâko mora biti že po definiciji), je zdaj predvsem nujno, vseprisotno in vsemogočno. Če je bilo prej le vrh ledene gore, je zdaj vse, kar je skrito pod morjem. Prej je bilo hupa avtomobila, zdaj je motor. Oglaševanje je, morda neopazno, a vseeno učinkovito, začelo poganjati svet.

Pretiravam? Vsekakor. A nekaj na tem vseeno je. Pomislite le, koliko časa preživite na internetu (v taki ali drugačni obliki). V urah? Vsak dan? OK, imate številko pred seboj? In zdaj pomislite na internet in na eno-dve-tri strani, ki jih najpogosteje obiščete. Je kdo omenil Facebook? Kaj pa Google? Le dva izmed največjih. Vse ali skoraj vse, kar nam nudita, še posebej Google, ki se zdi bolj altruističen in vsemogočen, kot vsi trije naši dobri decembrski možje skupaj, je na videz brezplačno. Iskalniki. Pošte. Fotoservisi, čvekalnice, stene, programčki, zemljevidi, igre, prevajalniki, in še in še. Kot bi tam nekje daleč sedel nekdo, ki bi pritiskal na gumbe in nam pošiljal darilo za darilom. Ampak, “there ain’t no such thing as a free lunch”. Vse to nekdo plača. In ta nekdo je oglaševanje. Ta nekdo so milijoni podjetij, ki plačujejo oglase, podatke, povezave, kontakte, baze, analitike in targetiranja, in s tem omogočajo, da nam Google in Facebook in vsi ostali dajejo vse to, kar si tako zelo želimo, in brez česar ne znamo več živeti. Ta nekdo ste vi, ki klikate z miško, vpisujete “how to lose weight in a week without starving” (namig) v iskalnik in gledate in raziskujete in obiskujete … Rečem lahko le: hvala.

Danes je ves svet en sam oglas. In brez oglaševanja bi se verjetno kar ustavil. Vse, kar nam ostane, je, da to ignoriramo, se delamo, kot da se je neznosen hrup res začel odmikati, ali pa se z njim sprijaznimo. Obstaja pa še ena pot. Da poskušamo biti Eloni Muski in delati boljše, drugačnejše, naprednejše in prijaznejše mašine, ki poganjajo svet. Na koncu koncev je bistvo vsega oglaševanja sporočilo, košček informacije, ki mora najti svojo pot od tistega, ki jo pošilja, do tistega, ki mu je namenjena. Morda pa jo lahko naslednjič pošljemo na boljši, prijaznejši in učinkovitejši način. Poti je namreč veliko, tudi pravih. A vedno se lahko najde kakšna, ki je bolj prava od drugih.