Avtor fotografije: Viktor Hanacek, www.picjumbo.com

O družbenih omrežjih in povezavah

Ker se včasih ne zavedamo, kaj to sploh pomeni

Ja, vsi poznamo Facebook. To je tisto socialno, družabno, družbeno omrežje, kjer so včasih viseli vsi po vrsti, od otrok, ki še niso imeli zahtevanih 13 let, najstnikov, pa vsa mladina, srednje izkušeni, pa do še ravno dovolj starih, da so vedeli, kje se vpiše www in tisto, kar pride za njim. To je tisto družbeno omrežje, kjer danes visijo v glavnem samo še oglasi in nekaj tistih, ki ne zmorejo obdržati nobenega grižljaja v svojih ustih in morajo vse pokazati vsem, ki jih morda slučajno zanese mimo. O tem, kdo je bolj čudaški, tisti, ki zasebno držijo zase, ali non-stop ekshibicionisti, morda kdaj drugič. Ker tole sploh ni zgodba o Facebooku, ampak o nekem drugem, bolj družbenem, bolj resnem in bolj unikatnem omrežju. Ki niti imena nima.

Zgodnji sobotni večer tik po novem letu. Multikino na obrobju mesta in v centru shopping meke. Polno je. Nekateri še niso opazili, da je Božič mimo, eni že lovijo ponovoletne razprodaje. Tretji izkoriščamo še zadnje sprejemljivo mirne dni novoletnih počitnic. “Pojdi pogledat ta film, se boš zelo zabaval”, mi je rekel član prej omenjenega omrežja. Jaz sicer nisem član, še nisem registriran in še nisem povabljen. Sem pa član družinskega omrežja, kjer se ti dve množici slučajno presekata, tako da včasih pride do kakšnega prelivanja informacij iz bolj ali manj zaprtih omrežij v druga. Kakorkoli, z vstopnico v roki se prebijem mimo kokic in kokakolic, poiščem dvorano, zlizan sedež ob robu vrste in že sem pripravljen na zabavo.

Še pet minut. Zeh. Pogled na telefon. Umaknem kolena dvema starejšima gostoma, ki se prebijata mimo mojega sedeža. In še dvema. Ko pridejo naslednji štirje, pomislim, da morda praznujejo šestdeseto ali katero že obletnico zaključka realke. Ampak, tole je bil očitno zelo velik razred, saj so zasedli tudi vrsto nad mano in nekaj vrst pred menoj. In skoraj vsi so videti vsaj generacijo starejši. Sedim tam med njimi in imam med vsemi najmanj sivih las. Kar se ne zgodi pogosto. V tem kinu še posebej ne. Pravzaprav kaj takega doživljam prvič. Začuden gledam okrog sebe in opazim nekaj mlajših obiskovalcev, ki se prav tako čudijo. No, vsaj nisem edini. A kot kaže, smo zatavali v nek drug svet, nepovabljeni na fešto neke druge generacije.

Potem se projekcija, namenjena nekemu drugemu družbenemu omrežju, začne. Film? Ne vem, nisem se čisto poistovetil z njim. Spet sem se počutil, kot da sem na napačnem letalu. Vsi potujejo na vroče Havaje, jaz pa bi šel v ledeni Reykjavik. Vsi v dvorani se zabavajo, jaz se kislo nasmiham. “Ha, tale je pa res dobra”, “Joj, tako se že dolgo nisem nasmejala!” in podobne komentarje poslušam z bližnjih sedežev. In iskrene salve smeha. Jebiga, se zgodi, kaj pa poslušaš nasvete in ne preveriš, kaj greš gledat.

In potem se vprašam, kako je mogoče, da so vsi tukaj iz iste zgodbe, le nekaj nesrečnežev nas je padlo z lune? Kako so izvedeli, da je to film zanje? Kje so izvedeli? In se zavem, da moram fokus obrniti na fenomen, ki je resnična zvezda večera. Gre za družbeno omrežje, ki tista bolj poznana, digitalna, facebookovska in podobna, poseka na vseh črtah. Ker je neskončno bolj učinkovito. Skoraj prostozidarsko neopazno, a vseeno vseprisotno.

Omrežje legend

To omrežje je imuno na sodobne tehnologije. Tehnologije, na katerih sloni uspeh večine sodobnih družbenih omrežij, saj nam tehnologije omogočajo neomejeno, hitro, učinkovito komunikacijo. Komunikacija pa ni le pogoj, ampak tudi razlog za obstoj omrežij. Ampak to omrežje je razvilo tako sofisticirane in diverzificirane načine komunikacij, da lahko Severna Koreja zruši kompleten Internet, pa ne bodo niti opazili. Prazna baterija v telefonu in antena operaterja izven dosega? Ni problem. Pozabil geslo za računalnik? Bah. Vse se zmenijo v vrsti v banki. Na telovadbi. V nedeljo po maši. V slaščičarni ob najbolj sladkih torticah. Na ulici. Skozi okno. Celo po pošti. Na pivu po rekreaciji. V čakalnici pri ortopedu. Na obletnici. Celo po tistem telefonu, ki je z žico privezan na stanovanje, da ga ne odneseš s seboj.

In informacije se širijo tako hitro, da sodobna tehnologija temu itak ne bi mogla slediti. Učinkovito je. Vse se razve. Vse. Geslo za nagradno križanko v Jani? Ni problem. Kje so cenejša jabolka? V kateri gostilni so zamenjali natakarja in je nov nesramen? Kako je tistile tajkun prišel do take hiše? Dve bluzi za ceno ene? Film, ki ga ne smete zamuditi? Česa se po novem ne sme jesti, ker so znanstveniki odkrili, da res škodi zdravju? Kdo je umrl? Kdo se je ločil, kdo poročil? Kako so se imeli na potovanju? Vse. Vse se izve. Hitro, učinkovito. Informacije švigajo sem in tja, so širijo, bogatijo, obarvajo in učinkujejo. Komunikacijska platforma, ki poseka vse druge in je neuničljiva.

A to je le ena prednost. Še več jih je. Recimo: to omrežje ne zahteva registracije in vpisovanja vrste osebnih podatkov. Ni mesečne ali letne članarine. Članske izkaznice. Obvezne prisotnosti na sestankih. Udeležbe na občnih zborih in opravljanja funkcij blagajnika. Nič. Kot švicarska ura tiktaka brez vsake pravne, formalne, zakonske, sorodstvene, dogovorne in drugačne navlake. Niti kodeksa nima. Niti predsednika. Niti volitev. Niti genialnega bogatega lastnika v sivi majici.

Ima le člane. Veliko članov. Ogromno, vsak dan več. Ja, resda tudi vsak dan manj, a vseeno vse več, priliv je večji od upada. In kakšni člani so to! Ne le, da so izjemno informirani, so tudi najbolj izkušeni. Vse so že videli, vse doživeli. Vse vedo. In si vse povedo. Vse znajo. Povsod so bili. Povsod so. Po vsem svetu imajo člane in družbo prepredajo neskončno učinkovito. Vedo vse o sodobnih tehnologijah (se pravi ravno toliko, da vedo, kako se jim izogniti), o zdravnikih, zdravilih, popustih in drugih ugodnostih, nagradnih igrah, zaposlitvah, odpustitvah, luknjah v zakonih in še in še. Furajo svoj imidž, srebrni lasje in prepoznavna moda in dodatki. Živijo ceneje, ker imajo pri skoraj vseh stvareh popuste. Še več, zasluženo živijo pretežno na račun države, ki so jo prej preživljali sami. Legende so, nekateri v prenesenem pomenu, številni celo v dobesednem.

In čakajo. Potrpežljivo čakajo in dočakajo, da se včlanimo tudi mi. In vi. In vsi, če dočakamo. Čas prinese naokrog vsakogar. Ko pride naš čas, nas potiho povabijo medse. In takrat nam ne bo nič pomagalo, če bomo v stilu Groucha Marxa kričali, da nočemo biti člani omrežja, ki nas hoče za člana. Takrat bomo in boste v tem družbenem omrežju hočeš-nočeš aktivni (ali pasivni) tudi največji skeptiki.